Zgodnje jutro na kavču.
V osamljeni noči
se sprehajam
po sanjah modre barve,
malo pred jutranjo zarjo.
Sirene mi pojejo o pravljici
iz drugega časa –
o večerih ob svečah,
o plamenu, ki ne peče,
o ščepcu vesolja po moji podobi,
o umetnini Michelangela,
o zbledelih fotografijah,
o morskem psu brez zob…
Na kateri konec sveta
naj se zatečem,
da sestavim črepinje…?

Binca