Uvozili so te iz Kitajske
v štirideset fitnem
zelenem kontejnerju
z napisom »Kapital«.

Že prvi dan si mi padla v oči.

S tridesetimi rojaki
stanuješ v visokoregalnem
avtomatskem skladišču.

Imenujem te lepa »Mei«.

Lokacija tvojega ležišča je;
četrti hodnik,
sedmi regal,
dvanajsta polica,
sto dvajseto
paletno mesto.

Dvigalo te pripelje
in odpelje na delo.

Ob vsakem srečanju
se pozdraviva z nasmeškom.

Delaš kot podajalno
odvzemna naprava.
Ponoči in podnevi
se »prostituiraš«
na avtomatskih strojih
za brizganje plastike.

Za rojstni dan sem ti podaril rdečo vrtnico.

Na sivem kombinezonu
imaš z črnimi številkami
označeno svojo identiteto.
Enako na podkožnem čipu.

Med pet minutnimi odmori
si sediva nasproti;
beli mezdni delavec
in rumena sužnja.

Čutiva se z naključnimi dotiki,
pogovarjava s kretnjami
in razumeva z očmi.

Imaš desetletno pogodbo;
16 urni delovnik,
od 15.00 do 07.00,
za 365 dni v letu.
Tri obroke »riža« dnevno
in 140 eurov plače mesečno …

Včeraj si mi poslala poljub iz dlani.

* * *

Na predvečer prvega maja
bom preobremenil
visoko napetostni rele
lokalne trafo postaje
in ti izboril prosti dan.

Odpeljal te bom VEN.

Po treh letih boš prvič videla,
kako iz jutranje zarje
vstaja sonce.

Srečko Plahutnik