Ultrazvok

Zamislim si breskova lica,
ob katerih me zaščemijo prsti.
Tako drobceno in neznatno,
tako krhko je človeško telo,
povito v sviloprejkin kokon
starševske zaščite.

Še dotakniti se ga ne smem,
da ne bi uprhnilo in mi razpadlo
pod dlanmi. Prosim,
bi smela pokukati,
kako se nasmiha zarodek,
preden ga izženeš iz sebe
v poplavi bolesti?

Videti je kot komet
in verjetno ga boš
kot takega
tudi vzgajala,
vsaj kolikor te poznam.
Pazi, da te ne pogoltne,
veš, včasih postanejo
kot črne luknje.
Brez vsega bi mu dala vse.

Sledim obrisu njegove
glave, če sploh je glava,
in zdi se mi, da ekran zasveti,
ko ga s kurzorjem požgečkam po
podplatih, če sploh so podplati.
To dete je možnost
poti, če pot sploh je,
zato kukam vase,
dokler še lahko.

yoyoba

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

yoyoba
Napisal/a: yoyoba

Pesmi

  • 02. 02. 2011 ob 15:27
  • Prebrano 846 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 554
  • Število ocen: 13

Zastavica