Nekdo
je porinil
stol
med svetlobo in telo.
Na mizo
postavil
srca,
ki so zamudila svoj pogreb.
Na žarnico
večera
je obesil težke spomine.
Gostota.
Milost.
Si skuhal kavo
iz ostankov pajčevin.
Polizal med
v skodelici soli.
In potem je stal.
Med vrati
in čakal.
Čakal.
Drgnil kožo ob telo.
Kazal jezik hrbtu.
Čakal.
Obuval kamne
in se oblačil v temo.
Vse dokler ni pokleknil,
pred razsutim kupčkom oglja,
da pobere zadnjo karto.
Je bil AS?

Silva Langenfus