Razdrobljeni koščki barvastega hrupa,

zapičeni v strehe čutečih obrazov.

V preveliki plastični posodi hotenja

se pretakajo sokovi bolestnega ,

nikoli dokončanega sna.

Nekoč, si se pred vsem tem

plazil, kot kača človek

in iz tvojih ust se je kadila mogočna prošnja,

Biti tukaj?.

Biti tam?

Bil si kot velika senca, ki se plazi

in briše za sabo sledove,

brezglavega in strupenega odtekanja smisla.



Veš, s tabo sem se poistovetila,

takrat, ko si v rokah držal črno sonce

in iz luž neba nabiral kapljičaste rože,

takrat, sem se zlila s teboj in se dvignila,

kot morje,

v prepad norosti.

Silva Langenfus