Zakaj si zamrežil še tiste
ostanke oken, ki so kričali,
da so na ledenih tleh sledi,
ki so se topile pod tvojimi
koraki. Vedel si, da prežim
v temi s krvavimi očmi,
kot psica vonjam tvoje dlani, ki bi se
razprle v vetrnico in se otrle
v moje ranjene blazinice
prstov, ki kapljalo rdeče, ko
praskam mrežo, ki je s svojo gostoto ujeta
v pore mojih besed. S pogledom, ki sem ga le
slutila, si mi polomil telo, ko sem se
plazila skozi drobno razpoko v steni in s
prilepljenimi ostanki sebe obvisela
na žebljih, kjer so se nekoč bohotile fotografije,
ki so dišale po ljubljenju. Kako prazna sem,
sem pomislila in polizala rdečino blazinic.