Večer se je dotikal tal.
Stala si na hišnem pragu,
brleča žarnica je risala
tvojo silhueto v noč.

Z roko si pomahala,
me tiho poklicala.
Kot vedno,
sem šla za teboj.

Obsedela si na robu stola.
Rdeča spalna srajca
je mlahavo visela
na tvojih koščenih ramenih.

Legla si v posteljo,
še zadnjikrat sem razgrnila
odejo čez tvoje telo.
Ničesar več nisi potrebovala.

Pojdi z bogom, si rekla.
In sva odšli, obe.
Ti v večnost,
jaz v nov dan.

Nenavadno slovo, mati.

Mayamaya