Se spomniš, ko sva bili kot majhni deklici sami doma
in sva se iz strahu skrivali pod posteljo?
Pa ko smo se skrivali v koruzi
in na travniku lovili murnčke.
Ko sva plezali na najino najljubše drevo.
Ko si me kot majhno dojenčico pestovala v naročju,
me držala za roko, da nisem padla, ob mojih prvih korakih.
Se spomniš?
Ne. Danes ne.
Žalost je v tebi, ker se zdi,
da izgubljaš najlepše, kar se ti je zgodilo.
Ne zavedaš se,
da ti ostajajo najlepši spomini.
Da jih moraš pospraviti v srce,
jih hraniti in dopolnjevati z novimi.
Ne meči stran kar je lepo, čeprav boli.
Ker tudi vse lepo mineva. Kot otroštvo.
Spomini pa ... Ti odločaš.
Zato draga moja,
ne skrivaj se kot majhna deklica.
Lovit pojdi nove priložnosti za lepe spomine.
Plezaj neprej k svojim ciljem.
In če padeš?
Te bom prijela za roko in pomagala,
da spet vstaneš.

Dubra Klin