Brskam po že zdavnaj pozabljenih rečeh. Trideset let stare zgodbe. Nasmehnem se fotografijam takrat še nepolnoletnega mladeniča.
Odkrijem nekaj skrbno spravljenega. Zavojček majhnih fotografij. Črno belih. Nekdanje ljubezni. Tudi prva je med njimi. A spomin nanjo ni dramatično vznesen, kot bi se za prvo spodobilo. Kot bi se ljubezen v meni počasi prebujala iz nekega globokega spanca. Vsaka naslednja je bila močnejša in strastnejša.
Potem najdem natančno zložene popisane liste. Spomnim se jih. Takrat, ko so živeli, sem jih večkrat prebiral. A sem že pozabil, o čem sem pisal. Pazljivo razgrnem liste. Ponovno odkrijem znane besede in poznane popravke starega besedila. V meni se zbudijo zaspali občutki. V času razdrobljeni koščki se počasi sestavljajo.
Spet začutim pogled, ki sem ga pred toliko leti sanjal in sanjaril.
Še zmeraj živ!
Tiste oči so danes kdo ve kje, a v meni znova zaživijo. Zagledam očarljivo globino, v katero sem padel pred tridesetimi leti.
Spomnim se gladkih črnih las, spomnim se imena. In njenega tenkega života.
In živo se spominjam dolgotrajne negotovosti, ki sem jo trpel. In poznano bodalo se zgane. Začutim hladnost, s katero me je takrat, kljub moji odkriti ljubezni, odklonila.
Obup in bolečina se vrneta. Z isto močjo.
In spomnim se svoje zmedenosti, ko nisem vedel kaj početi s silno neuslišano ljubeznijo.
In neobičajno dolgih trepalnic, ki so me uročile z vsakim utripom globlje.
In dolgih črnih noči, skrivnostnih kot njene oči.
Potem ponovno pazljivo zložim njen obraz. In ga spravim za naslednjih trideset let.

Milan Novak