vedno
sem tu
mežika zasnežena ravnina
s snežinko v vrsticah
se k tebi obrne
premakne razdalje
moja oblina

ne odidi
stopinje puščajo usta na belem peresu
in ti ostajaš
kot večen odtis na mojem telesu

pridi k meni
sprehodiva se s Plečnikom pod kolonadami
nemirna v stebrih
gneteva zmes
zadišiva v obronkih srca
izločava v mehke lase majski kres

zame si
beneška maska, ki obriše sunek
z barvami seže v paleto sveta
odplazi se do akvarelnih prsi neba

dovoli mi
da te s čipko razčaram
odpečatim črne ptice
prekuham stoletja
obrišem tvoj nemir v moja zavetja

kako želiva si jutra
da pretegne nad nama zasenčen nasmeh
završi najina kava
in poljubov trepet

Ljubljanica se nama ponuja
pritisneva obnjo krila
štiri noge
štiri roke
po kopanju dišeča mila

raztrgana se razbliniva
presekava kaplje
odpošljeva kožo
in glas
ko usta z usti segrevajo človeški mraz

naj me ubijejo
vgraviram v grajsko dvorišče
ki deli srednjeveške objeme
razume in ve
večerna svetloba naju zapečati
najino oko v dlaneh ne odmre

sheeba