Ovila jih bom kot najlepše bisere
in jih položila pred tebe.

Obrusila jih bom kot najdražji diamant
in jih zmetala vate.

Začuti ostrino!
Naj te prebodejo kot trnje žametne vrtnice!
Kot dragocene slike jih pribij nase!
Naj te boli!

Ne veš kako lepo je,
ko to trnje vlečeš ven.
Enega po enega…
Kakšen užitek je držati trn v roki
in zagledati kapljico krvi – sledi
bolečine, ki je več ni.

Osolila jih bom z vso grenkobo
vsake celice srca.

Naj te razžre!

Ne veš kako lepo je
to sol izpirati.
Kako skeli…
Kako surovo sladek postajaš.

In do zadnje kapljice se bom izpila,
da jih bom lahko do popolnosti prepojila.

Ne veš kako suh občutek je vedeti,
da ne bom nikoli več,
nikogar ljubila…
Se prepustila.

Ti jih pa le imej!

Spni te bisere v ogrlico
in si jo zapni okrog vrata,
ko boš hlastal za preteklostjo.

Naredi si prstan,
mogočen in oster,
da se boš lahko rokoval s sedanjostjo.

In zberi vso to trnje,
do zadnjega,
in ga hrani čisto blizu sebe,
da se boš lahko branil pred prihodnostjo.

In jaz?
Kje bom jaz?

Plavala bom!
Z valovi in delfini v mogočnem oceanu.
Morje me bo živelo…
Sonce mi bo svetilo…

LauraJ