Toliko dni sem nabirala zalet,
sedaj pripravljena sem na novi polet,
saj v meni se prebudil je nori poet.

Pišem pesmi brez repa in glave,
naokrog hodim brez lepe postave,
življenjske energije nimam prave.

V moji glavi pa je veselica,
na mizi diši orehova potica,
iz ust prihaja le še resnica.

Srce moje se veseli,
mladost moja cveti,
duša se radosti.

Lepo je gledati puhaste oblačke,
na sebi imeti pisane hlačke
in v torbi nositi otroške igračke.

Naj tri noge ima gazela,
pa tudi naj iz pipe vodo pije kamela,
nič hudega, če zopet bom zardela.

Konj naj po rdeči trati hodi,
z avtom vozi naj se mali Nodi,
o veselje, daj, v mojem srcu bodi.

Tudi če razmišljam brez glave,
če ne maram rib iz Save
in če je modra barva trave.

Čeprav zunaj ni lepega vremena
in čeprav za ptice je zmanjkalo semena,
tale pesem, vem, za druge je brez pomena.

Pri sebi pa dobro vem,
da za bistvo ne rabiš glave.
Ne rabiš imeti pameti prave.
Tudi če besede vihrajo kot v vetru zastave.

Brez veze te verze pišem,
brez pomena črke rišem.
Zakaj, kako – ne vem,
a glavno je, da sanjati smem.

Smrketa Smrkec