Sonce sijalo je na nebu.
Žareča krogla je osvetljevala svet.
Meni pa padel je mrak na oči…

Sosedje so praznovali.
Glasna glasba se je širila po hodnikih.
Meni pa tišina zaprla je ušesa…

Širilo se je veselje,
Bil je res prekrasen dan.
A meni nič posebnega – tak kot vsak.

Hotela sem oditi.
Prepričana, da lahko zapustim vse.
Takrat prekrižal si mi pot.

Hotel si, da bi mi sonce spet sijalo.
Hotel si, da poslušala bi tvojo pesem.
Hotel si, da vesela bi postala…

Jaz pa hotela sem le stran.
Stran, stran, stran.
Daleč stran od vsega tega.

Sonce še jutri bo sijalo,
Sosedje še kdaj zabavo bodo imeli.
Še kdaj se bo širilo veselje…

Morda bo takrat priložnost zame.
Če ne bo prepozno?
Če ne bo prepozno…

Smrketa Smrkec