Odtisnjen si na rjuho postelje
razpokane do krvi
zlepljene
iz utrujenosti
in čakanja.
Skozi špranje vročih dlani
umazanih od prahu časa
uhajajo zrcala sanj v nebo
prosojno
kakor čista svila.
V poljubih oči izpranih do praznine
se izgublja solzen lesk
krhkih pričakovanj
malih večnosti.
kot davni prah pozabljena drsim onkraj
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!