Re: μαθηματικ
Re: μαθηματικ avtor
Tomaž
Mahkovic
Od nekdaj me je zanimalo vse mogoče in nemogoče, če bi me kdaj vznemirilo še dejansko, bi raje postal fizik. Če bi me pri tem zanimali še načini premagovanja razdalij, pa celo tehnik. Ampak vzemi mi stran mogoče in nemogoče in pusti mi samo dejansko in moj svet bo oropan za vse prebliske, ki spreobračajo to kar je, v tisto, kar bi lahko bilo, za vse novo in nevideno, za vse ustvarjanje, za vso poezijo.
In če bi kdaj znal premoščati prepade in brezna, reke in doline, ožine in širjave in pa tisto ped, ki me loči od nje, bi se počutil ujet. Ujet v mrežo odnosov, ki reducira cele dimenzije mogočega na vnaprej definirane izbire. Zamejen s številnimi mejami in vplivi, ki količijo meje možnega in na koncu zabijejo še količek naravnost v srce. Motijo se tisti, ki mislijo, da je lepota boga v neskončnem. Neskončnosti so v sebi samih večinoma dolgočasne in se proti koncu že naravnost vlečejo. Lepota pa se skriva v mejah mogočega, v premikanju meja mogočega.
Ona, moja velika neznanka, ki nastopa v neštetih obrazcih, s katerimi se ukvarjam vsak dan, je abstrakcija, je še ena možnost variacije v svetu, ki ga sam ustvarjam. Vsakič, ko dobi dejansko vrednost, pa je to, če nočem ostat ujet v njenem svetu, vse samo simulacija, preračunavanje. Ko se to konča, se lahko vrnem k preučevanju, študiju vseh mogočih opcij.
Zdi se mi, da v resnici ne živimo v istem svetu. Vaš svet je svet danosti, svet porivov, vzgibov, gonov, nujnosti, vzrokov in posledic, jaz pa ga, navadno rekluzivno in kontemplativno, opazujem od zunaj, opazujem od daleč. Moj svet je svet številnih dimenzij, svet svobode, ki je na tak način ne boste nikdar razumeli, kot morda ne boste razumeli nikdar ponavljajoče se lepote decimalk števila π.
Od nekdaj me je zanimalo vse mogoče in nemogoče, če bi me kdaj vznemirilo še dejansko, bi raje postal fizik. Če bi me pri tem zanimali še načini premagovanja razdalij, pa celo tehnik. Ampak vzemi mi stran mogoče in nemogoče in pusti mi samo dejansko in moj svet bo oropan za vse prebliske, ki spreobračajo to kar je, v tisto, kar bi lahko bilo, za vse novo in nevideno, za vse ustvarjanje, za vso poezijo.
In če bi kdaj znal premoščati prepade in brezna, reke in doline, ožine in širjave in pa tisto ped, ki me loči od nje, bi se počutil ujet. Ujet v mrežo odnosov, ki reducira cele dimenzije mogočega na vnaprej definirane izbire. Zamejen s številnimi mejami in vplivi, ki količijo meje možnega in na koncu zabijejo še količek naravnost v srce. Motijo se tisti, ki mislijo, da je lepota boga v neskončnem. Neskončnosti so v sebi samih večinoma dolgočasne in se proti koncu že naravnost vlečejo. Lepota pa se skriva v mejah mogočega, v premikanju meja mogočega.
Ona, moja velika neznanka, ki nastopa v neštetih obrazcih, s katerimi se ukvarjam vsak dan, je abstrakcija, je še ena možnost variacije v svetu, ki ga sam ustvarjam. Vsakič, ko dobi dejansko vrednost, pa je to, če nočem ostat ujet v njenem svetu, vse samo simulacija, preračunavanje. Ko se to konča, se lahko vrnem k preučevanju, študiju vseh mogočih opcij.
Zdi se mi, da v resnici ne živimo v istem svetu. Vaš svet je svet danosti, svet porivov, vzgibov, gonov, nujnosti, vzrokov in posledic, jaz pa ga, navadno rekluzivno in kontemplativno, opazujem od zunaj, opazujem od daleč. Moj svet je svet številnih dimenzij, svet svobode, ki je na tak način ne boste nikdar razumeli, kot morda ne boste razumeli nikdar ponavljajoče se lepote decimalk števila π.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
- 24. 01. 2011 ob 11:29
- Prebrano 1654 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 448
- Število ocen: 13
