Prozaik
Ona me vidi v prozi in haiku poeziji. Sam se
vidim, večji del, v nekem razpršenem svetu: malo tu, malo tam.
Najbolj pa se vidim, vsaj zadnje stoletje (se mi zdi, da je že vsaj
stoletje, čeprav ... Ah, pa kaj ...), no, zadnje stoletje se vidim
v njej. Ne le, ko jo gledam v oči ali ko se valjava med pernicami
in podobnostmi. Ne. Vidim se v njej kot sodušnik. Zdaj severni,
zdaj južni pol ene in iste - edine duše. Vendar pa, ker me Ona vidi
v prozi, čofnem dostikrat tudi vanjo. Ponavadi s kakšnim haikujem
za ušesom:
pes zunaj laja
Ona tuhta urnike
sam plavam v prozi
pes zunaj laja
Ona tuhta urnike
sam plavam v prozi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tomaž Mahkovic
- 24. 01. 2011 ob 08:03
- Prebrano 853 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 425
- Število ocen: 10
