nedelja poveša regratove lučke
za ožarjene poljube bližnjih hribov skrije zgodbe
in se nežno prelije v mehkejše prostore
na kolenih drži košarico angelskih kril
zehajoča usta jutranjih obredov
v požiralniku hrepeni makov zavitek
v glavi kristalni vonj rdečega vina
in v stopalih popoldanski izlet

ura v zvoniku odbije deset

s šelestenjem sneženja vzletam z luninega letališča
zgoščene celice nosi veter
trebušni ples lilij kljuva v medenici
nagon se zasmeje
čepi na ramenu
skoči na komolec
razmakne zapestje

ura v zvoniku odbije tri

najina mesta so tu
razdražim jih v možganskem deblu
in drznost mostov ljubkuje slačenje jezika
s pročelij hiš se lušči čarnost ustnic
pesem presipa puščave v poželjiva drevesa
in listje obeša na bok

ura v zvoniku odbije šest

iz oddaljenih gozdov se razlistam v barje
iščem te v telesu tople živali
rojevam najin sočen praznik
ki lovi vzdihljaje v srebrne palače

ura v zvoniku odbije devet

v dokončnosti Strasti
da si moja večna Ljubezen
objemam Zemljo
jemlji
vzemi
prosim
vse
bodi tu
zamesi me v nevihto nebes
vedno na dosegu tvojih rim
z resicami tisočerih teles

ura v zvoniku odbije

sončni vzhod najde tudi naju

sheeba