Vesolje najinih vek

že pred začetkom vsega sva bila
speča pod pepelom
in v trenutku, ko je zajokal Bog
naju je solza predramila in spojila v kokon
povezala je najine nožne prste z vrtovi nebes
po ljubljenju vdahnila v kolena češnjev cvet
zažarela v zapisih drhtečega kraljestva
zlepila je komolce, stegna
da je simfonija strasti prihajala
in se hranila s sporočili neskončnega telesa

že pred začetkom vsega sva bila

ko še ni bilo dolin in rek
le jutro in večer
dan in noč
Sonce in Venera


sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 23. 01. 2011 ob 09:47
  • Prebrano 724 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 395
  • Število ocen: 10

Zastavica