S povrhnjico morjá bo vztrepetalo,
razpeto med trzljaje milozvočja
strun mandolin, nedaleč od otočja,
z disonanco ubran vokal iskalo.

V valovih bo konkavno ogledalo -
izraz neba konveksnega naročja,
spustilo se z vesoljnega pobočja
in vodomet prebil bo večno skalo.

Oko srca v sozvenu orošeno
spregledalo bo kar je v duhu slepo,
Vir, kar opustošeno in pokošeno,

bo spet napajal izsušeno stepo.
Nebo sklonilo se nad zavedêno
bo Zemljó, da iz grudi vzame kepo.

pepelka