
V osamljenem parku,
med drevesi,
grmovjem,
v globokem mraku,
tam bolečina je večja.
Na mrzlih klop`cah
in v travi polni spominov,
kjer strah je vzpodbuda za odziv,
so sence zlobne
in sonce ne posije.
Prav tam sem iskal sebe
in stopil se
na dlani mogočne bolečine.
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: Brez šivov
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!