Sled se briše z nevihto.
Umila bo dan
in mi sporočila konec.
V orkestru le bobni igrajo.

Dežne kaplje se med seboj poznajo,
ko padajo na marmornate grobove
in sladko poljubljajo vijolice.
V orkestru le trobente igrajo.

S svojim vreščanjem se vrane bahajo.
Med bliskanjem se jim perje sveti
in bleščava njih je slika nagrobnika.
V orkestru le violine igrajo.

Srebrne in sive zastave spet vihrajo,
ker je nekje praznik začetka.
Moje pero pa riše vračanje v globino morja.
V orkestru le flavte igrajo.

Na sprevodu se vsi poznajo,
ker se dlan dotika dlani.
Barve so zvodenele na robu slike.
V orkestru le mrtvi igrajo.

jurij marussig