obleciva kip
ki sameva v parku

z bokom na snegu me pogledaš in rečeš
lepa si
nasmehnem se in odvrnem
tudi ti

črn plašč ohrani krepost in sramežljivo pade na tla
z nohtov odstranim volnene rokavičke
grajski šal osvetli vrat
obutev
je ni
visi kdove kje
na veji bližnje cedre
morda
pulover z bleščečimi srebrnimi nitkami izrezlja prsi
prepogne hrbet
trebušček greje sokove
odpnem pas
jeans naslika stegna
meča
premeša se slačenje
in trepalnice pometajo solze
da se v drobovju rojeva najin obraz

in stojim

le v spodnjem perilu
odpada čipka
za čipko
je očipkano zimsko nebo

obleciva kip
ki sameva v parku

sedaj ti
s poljubi uglasbim tvojo srebrnino
plašč razgrne ramena
pulover
pas
hlače
nad streho gradu se vrtinči polarni mraz
in kip zagotovo zebe
ponovno spodnje perilo
telesi zdrsneta skupaj
trepalnice podaljšajo divji korak

obleciva kip
ki sameva v parku

in začneva

sheeba