Koža
po zemlji hodim ki je morje
obzorje se zapira v židki čas
ko spim
na veke zarišem si oči
črn pogled ki v prazno gleda
vate
v prazno tečem ko bedim
približujem se ti
vedno bliže sem
in manjša je razdalja vedno daljša
ko križam pot na katero sem razpet
kot metulj v škatlici zbiralca
otopel
sem vedno na ogled
levim se
ostanki stare kože
zaudarjajo v prostoru ki se širi
kot spomini
ki jih znam na pamet
dremavo na izust jih recitiram
zaspano iščem
kam naslonit težko glavo
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
- 21. 01. 2011 ob 06:33
- Prebrano 1255 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 592
- Število ocen: 16
