nekaj je narobe z nebesi
mi reče deklica in s prstom pokaže v nebo
oblaki se krčijo in svet se manjša
in stojiva
sredi senc
s papirnato vrečko svežega kruha
ki topló diši

obstane v meni reka
in pred začetkom spanja me sprašuje veter
sončece, si umila zobe
ah, ti zobje
od zadnjega poljuba je minilo že toliko časa
naplavljena poležavam na robovih mivke
in se sprašujem
ali še dišim
ali še zadišim
kot strok sladke vanilje

prst ponovno podrsne po levem zapestju
prečka cesto
izdela ovinke polzemske brazgotine

nekaj je resnično narobe z nebesi
mi reče deklica in me pocuka za rokav
Bog je razrezal tisti oblak
in stojiva
sredi senc
s papirnato vrečko svežega kruha
ki topló diši

v zgodbi samoizničenja goltam svoje prasledi
krožim v njih
s pomodrelo kožo
in z lunino žensko na sprehodu
metulj prereže popkovino
danes sem še
jutri
nič
več

ampak poglej, nebesa, tako narobe so
mi ponovno reče in me pogleda
ni sonca
tam, kjer je bilo drevo

počepnem
in se ji zazrem v velike rjave oči

ne skrbi
v nosnicah sveta je vedno
Ljubezen

sheeba