Mama, mama,
Vse leto že spim pred tujimi vrati.
Mama, o bog, mama,
Daj mi ostati
Vsaj za eno noč mimobežno,
Skuhaj mi čaj in objemi me nežno,
Naj v belih rjuhah zaspim,
In ko se v nov dan prebudim,
Bodi ob meni, saj sem še mala;
Rada bi se z medvedkom igrala,
Rada bi hiše in ceste gradila,
Rada bi tekala in se lovila,
Rada bi – mama,
Poletje in zimo na ulicah sem dočakála!
Mama, o, mama,
Da te nikdar nisem poznala,
Nikdar okusila tvoje tople bližine –
Prihranila bi si toliko bolečine …

Mama, mar si lagala,
Rekoč, da dobro vselej premaga zlo,
Da, ko ne veš, kam se podati,
Je treba pot ljubezni izbrati?
Vendar kako,
Kako naprej,
Mi povej,
Ko se zmrači nebo,
Ko oblaki zajokajo …?
Kako naprej,
Odgovori,
Ko se ob zori
Zbudim zapuščena in sama,
Povej, mama,
Saj sem iz tvojega telesa,
Saj sem tvoje meso in kri,
Kako preboleti slovesa,
Ko vsako zase tako boli,
Kako prenesti breme tega sveta –
Brez ljubezni se vse konča …


*Opomba: pesem je navdihnila Molitva Parnega Valjaka.

Aleksandra Kocmut - Kerstin