Ko na zemljo spusti se večer,
v sebi jaz čutim notranji mir.
Srce radostno poskoči mi,
ko meni stisneš se ti.

Na zofi mirno sediva.
Tiho, ne govoriva.
Srečna da skupaj sva.
Da sva se našla.

Ko tako sedeča,
objela naju je sreča.
V soju mesečine,
obujala sva spomine.

Spomine na tiste dni,
tiste neprespane noči,
ko sva se spoznala
v cvetu mladosti, jaz in ti.

Ko ura polnoč odbije,
rahel dremež naju ovije.
Takrat prek ramen te objamem,
nekaj poljubov ti ukradem.

Nežno s tvojim lasmi se igram,
na uho ti tiho šepetam,
da le tebi svoje življenje dam.
Nikdar tvoje ljubezni ne izdam.

Ko ura odbila je tri,
ti si že med sanjami.
Nežno se smehljaš,
draga, le o čem sanjaš.

Pred spanjem te objamem.
V objemu zdaj zaspim.
Zdaj v duši si oddahnem.
Vesel, da s tabo življenje delim.

Adriano Trnovšek