NEKJE…

Prodorni udarci cerkvenega zvona
oglušili nekje so jok in kričanje,
še bolj je pretresla vibracija zraka
njeno v krču padlo telo.

Za tem jo prekrila je groba tišina
hujša kot zvoki svetlečih strel,
v komi ležala je vse do jutra,
sesuta kot padlo nedolžno drevo.

Čas je mineval, ni se odzival
na njene strahove in smrtno bol,
življenje v njej dvigovalo je glavo,
srce ni končalo svoj zadnji boj.

Za vrati je ležal izhod silobrana
z nožem v srcu povzročitelj gorja,
oči brez jasnine notranjega sija,
bolščale so v njega brez misli solza.

tomi