Poslal sem veter v eter,
nihče mi ne odgovori;
samo nekaj ptičev sem zmotil
z nedoumljivih poti.

Iskal sem eter v vetru,
pa le hlastal sem v prazno
in nekaj mušic sem pojedel,
ko mimo bezljale so blazno.

Napisal sem v pesem si pesem
in vanjo zaklenil Obup,
v posodi besed nepredirnih
ujet ne razje me zdaj, strup.

V obupu je strup, ki je v pesmi,
v vetru v etru, ki je v meni –
.. nekje sem se uštel.

(Po navdihu Globoke pesmi Cefizlja B.C. Drznil in Eter avtorja .ruj)

Y