Veliko nas je. Velika družba
zgubljenih v ritmih
najdenih v objemih.
Silvestrska zabava.

Zazveni znana nežna melodija.
Poskočna telesa se umirijo
glave poiščejo oporo na ramenih.

Kar naenkrat na plesišču od nekod
moški s šarmantno sivo brado
in temnopolta mladenka
vsa v rdečem
s kratkimi kodri
v kratkem krilcu
in izzivalnimi škornji.

Nista se dolgo spraševala, če sta dobrodošla.
Njene roke so preveč ljubeče
da bi dovolile mislim vljudnost.

Spoštljiva nežnost
in predan pogled
gospodu stapljajo vrednote.
In diskretni dotiki njenega telesa so očarljivi.

Glasbeniki zazibljejo še enkrat.
Nekaj parov zapusti plesišče.
Morda iz radovednosti
ali iz zavisti.

Razmišljam o pravljici, ki jo živita
vsem nepoznana gosta.
Znašla sta se v brezčasu,
prišla sta, vsak iz svojega sveta,
v neko drugo, navidezno okolje,
kot dva tujca,
brez zgodovine in prihodnosti,
v resničnost le tega trenutka.

In vesta, da JUTRI ZANJU NE OBSTAJA,
ker jutri ne bo več tega kraja
in ne teh čvrstih stegen
in ne božajočih prstov
in ne sočnih prsi.

Glasbeniki, prevzeti,
spontano zaigrajo še v tretje
in še več povešenih pogledov odide.

Potem, ne da bi se ozrla,
zapustita dvorano.
Brez najave
ansambel zaključi skladbo
in odloži instrumente.

Prešine me občutek
če bi zdaj zaigrali za ples
bi se zlomil zrak.

Milan Novak