Orlando odioso
Nežen in komaj zaznaven je tvoj vonj,
pa vendar, če bi ga lahko ujel in shranil,
bi ta vedno priklical nezaustavljivo željo,
da bi te držal kot nekaj nepojmljivo dragocenega.
Shranjen v spomin še vedno prikliče
tvojo podobo, tvojo goloto in vrtinec,
v katerem se vrtoglavo vrtim okrog svoje osi,
da ne bi padel iz orbite namišljene zvezde.
Vonja ne moreš prekriti z besedami,
ne moreš ga premisliti, niti odmisliti,
ne moreš ga misliti, je komaj misljiv
in zato skoraj v domeni božanskega.
Zastonj ga prekrivaš s pudrom pričakovanj,
skrivaš ga v parfumirani oblak zahtev,
zapiraš v neprodušni oklep besnenja
in pesnjenja in vsega, kar naj te dela strašno.
Zaman, še vedno te slutim nekje za obzorjem,
za zidom, ki sva ga postavila vzajemno,
da bi tebe varoval pred vsiljivimi pogledi
in mene pred neubranljivim vlekom črne luknje.
Ampak še vedno trepetam že samo ob misli,
da obstojim pred tvojim dosegom razgaljen,
ovit samo v varljivo gosto trnje besed,
na milost prepuščen plamenom, ki me ovijajo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
- 18. 01. 2011 ob 10:38
- Prebrano 1751 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 980
- Število ocen: 25
