Sedaj,
ko namesto bleščavosti kodrov
na ramena pada le še prhljaj -
bodisi s pleše
bodisi z zaplat sivine;

sedaj, ko iz postelje ne skočiva več evforično,
niti se do kosila ne kotaliva več med rjuhami,
temveč se opreva na rob postelje
in previdno stegneva zakrnela kolena;

sedaj, ko se nižava, namesto rasteva,
postavava po hiši, namesto hitiva na delo
in težko zadržujeva urin;

sedaj...
se ob pogledu nate in
na tvoje muhe
le še nasmehnem.

Sedaj sem srečno-otožna.
In čeprav nisem nikoli verjela raznim abrakadabram,
upam, da se bova ponovno rodila
in si podarila življenje.

MOMO