Na peronu
Sprehajajoč se po starem peronu
opazujem blede obraze,
ki z očmi bi izkljuvali te,
kot poljske vrane.
Zagledam se v star par,
ki sedi, na nekoč najini klopci,
in pozabljata na prastare že rane.
Spomnim se smeha,
ki nikdar ni pojenjal,
rišem najine obrise objema,
zasenčim dotike,
dodam hrepenenja.
Hrastovi listi se igrajo v parih,
jesenski večer hladi mi dlani,
sama stojim ob tisti klopci,
iščem podobe,
jih pletem v spomin.
Težko je, priznam, se sama smehljati,
sama ljubiti te najine dni,
težko je zvečer ob njem zaspati,
ga vzeti v naročje,
mu glasno lagati,
kako nekega dne,
na stari peron spet stopil boš ti.
Vedno tvoja
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: KatarinaP
- 17. 01. 2011 ob 16:33
- Prebrano 884 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 300
- Število ocen: 7
