Zajoče prašni les, ko črno-bele
izpod pokrova kríkajo tišino
in ko ogrodje s težko strunovino
ječi skoz' mahagoni mrk novele;

da prstne jagodice se ogrele
za zgodbe bi, kar ólji glasbe vino,
za levorok preludij, sonatino
in v simfoniji znova zazvenele?

Občutim némost mehke melodije,
ki kakor mati bdi nad partituro,
vso blagost nje, da rézek zvok ne zbije

vseh nežnih not v črtovje s konjunkturo;
kar ni napródaj, ve, da v srcu bije,
zato igram šanson ji med strukturo.

pepelka