Neizbežnost
prazna soba
stene brezbrižno
mulijo tišino
z nepokošenih senc
prameni noči
zdolgočaseno
valovijo
v samoti
in nekje tu
kot tujek
v očesu
tihožitja
sem jaz
vklesan
v to praznino
se ne morem premakniti
da odprem okna
da prezračim
zatohle oči
da odstrem prah
s preproge
rdečeličnega jutra
ki neizbežno prihaja
na sproščen klepet
ob kavi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Legy
- 16. 01. 2011 ob 11:26
- Prebrano 1445 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 1558
- Število ocen: 43
