Jazz orkester mi igra preludij
mavričnih dežnikov,
ko dunajski mi dečki pojejo
uspavanko na dravskem splavu.

Srečno, Kekec! Spet jih slišim
v tihem ritmu jutranjega žarka
v tančici ptičje pajčevine
velemesta izgubljenih duš.

»Marš na Drino!«, jih odganjam
še na pol v spanju …

Zaprosim mati, da bi kavo pil,
da lažje bi odvajal te neznanke
v školjko z biserom rjave barve.

Vsaj ena bi dobil in nič več nič.

Pa mati pravi: »Ne odvod,
pregnal te bo prijatelj,
ko se vrne s srečko
po zadetku bulmastifa.

O, vrba, ti drevo prešerno zalo,
da b' kazni dol bingljal kdaj kakšen ego …«

»Postoj mi, mati, kam divjaš?!
Ne bo pregnal te klanec, je le sreča ravna!
… Ko Barbika skrbi za svojo nego,
v Erjavem loncu skuhaj vampov malo.«

Bolnišnica na koncu mesta
zdravi Esmeraldo z ugrizom
velikega brata, ki si poje
na kmetiji je lepo, IA IA O.

Tudi Barbi poje, kaj pojé in duhoviči,
kakšno kokico pozoba ali kavo kdaj popije.
In seveda tudi pleše,
ko golobček na gregorjevo jo bije.

Žuga vsem, ko pòt ji s čela lije
v eko-kanto, saj tam žarnica ji sije.
Ima talent, ker jé radič,
kreše iskre in podi sinice,
v kresnice križa jih za nič.

Od reform se svetlika beli dan,
kresnice svetijo na dan požgan.

Osel vleče voz navzdol,
drevesa se priklanjajo,
žalujke zdaj postajajo.

O, le naprej, na seji sej,
dokler bučnic je še kej.

jabolko