Nočem peti, grlo besno
včeraj je razpadlo,
nočem gledati, ker zrklo
bi navdihe kradlo.

Nočem gristi, ker zobje so
v zdriz se raztalili,
nočem spati, ker so v dremež
mi sluzi nalili.

Nočem brati, ker besede
vlečejo se blazno,
nočem teči, ker poti ni,
brcam v večnost prazno.

In ne molim, ker bogovi
vse so pomorili.
Nočem več v zaklon z volkovi,
so me zapustili.

Niti tebi ne bi rada
lezla v okno dneva.
Nočem vplesti niča v rimo
daljnjega odmeva.

Stri me zdaj v zatilju biti.
Nežno si me brisal.
Saj sem tvoja pesem nema.
Spet me boš napisal.

Lidija Brezavšček - kočijaž