Ko ne pišem pesmi (vaja za rime, klišeje in odmeve)
Ko ne pišem pesmi, sem le še odsev,
olupek, lupina, v njej prazen pogled,
veselja, radosti zdaj izginja še sled,
od vrenja čustev pa ostaja le gnev
Vse zgleda v redu na en bežen ogled,
igram vam pajaca in rjovem kot lev,
vse okrog sebe pa spreminjam v hlev,
sebe pa puščam, da požre me nered
Prej čutil sem polno, poln sebe sem bil,
sem pesmi vam vriskal, poznal nisem mej,
s polnim kozarcem to življenje sem pil
kaj se mi je torej zgodilo odtlej,
tja kar prek ušes sem se vam zaljubil
kot ne ljubim zdaj in nikdar nisem prej
Vendar varljivost metapoezije
vso puščobo v verze vam prelije,
vam prazno vrečo na ogled postavi,
kot pristno, živo jo predstavi
olupek, lupina, v njej prazen pogled,
veselja, radosti zdaj izginja še sled,
od vrenja čustev pa ostaja le gnev
Vse zgleda v redu na en bežen ogled,
igram vam pajaca in rjovem kot lev,
vse okrog sebe pa spreminjam v hlev,
sebe pa puščam, da požre me nered
Prej čutil sem polno, poln sebe sem bil,
sem pesmi vam vriskal, poznal nisem mej,
s polnim kozarcem to življenje sem pil
kaj se mi je torej zgodilo odtlej,
tja kar prek ušes sem se vam zaljubil
kot ne ljubim zdaj in nikdar nisem prej
Vendar varljivost metapoezije
vso puščobo v verze vam prelije,
vam prazno vrečo na ogled postavi,
kot pristno, živo jo predstavi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: bp
- 14. 01. 2011 ob 14:28
- Prebrano 840 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 256
- Število ocen: 8
