Danes se mi dozdeva,
da so glasovi v moji glavi
dovolj
in da popolnoma ugodijo
socialni naravi.

Njihove ideje so iskrive,
zabavne.
Tudi neskončne,
zapletene debate
o politični ureditvi
in napadih Kmerov
jim niso tuje.

Čudno,
kako se zna moje telo
zviti navznoter
in me pobožati po ramenih.



Pa vendar ždim
za surovo belino,
po tem,
ko so me,
smejočo,
govorečo
in objemajočo se,
strpali
v neugleden kombi.

Ne znajo me odpreti svetu.
Ti pa si tako sebično umrl.

MOMO