Bosa se lahkotno dotikam
zelenih bilk
in skrbno stopam med njimi.
Tavam po zelenečem travniku,
ki se konča tam,
kjer se rodi novo jutro.

Čutim toplo sapico.

Kot bele snežinke,
padajo mimo mene lučke
že odcvetelega regrata,
ki mi nevede, s svojo čutno milino
božajo obraz in spremljajo
mojo osamljeno družbo.

Dan je pravljičen.

Iščem srečo,
ki ima kar štiri peresa.
Štiri velika mogočna krila,
ki krasijo vitko telo.
Verjamem v njeno
neomadeževano lepoto,
v čar, ki ga posadi v
naša življenja
ter upanje, ki ga vsadi v sanje.

Ugledam jo tik pred mano.

Čutim toplo sapico,
dan je pravljičen,
čakam uresničitev.

KatarinaP