V polsnu.
Ideje, želje.
Kaj bi rada, kaj bom storila.
Ko je vse, čeprav rahlo megleno,
tako čisto in jasno,
se potopim v globok spanec.
Preteklost, sedanjost, znane, neznane osebe,
čudni dogodki, kraji, nepovezanost,
hitenje, iskanje, neizbežnost,
vznemirjenost, utesnjenost, histeričnost...
Ko se prebudim,
prestrašen, jezno-žalosten obraz.
Ker so sanje včasih tako oddaljene,
ker ne razumem,
ker jih ne morem spremeniti,
moja podzavest, jaz...
Ker zaradi spanja zamujam priložnosti,
da bi vse tiste ideje in želje zaživele.
Če bi živela kot želim,
bi zdaj skakala po lužah,
na sončen dan v množici zapela, da sem srečna,
vsem ljudem, ki so mi pri srcu, povedala, da jih imam rada, jih objela,
skakala z njimi, se smejala, jokala...
Plesala bi sredi ulice, po travnikih, gozdovih, potokih,
ležala na mehki travi, brala zbirko svojih pesmi,
okrasila stanovanje z barvami, besedami, slikami, lepimi spomini,
obdarila z drobnimi malenkostmi vsakega, ki bi me obiskal,
prirejala najboljše zabave, večerje, piknike, filmske, plesne večere...
Če bi živela kot želim,
ne bi nikoli pomislila da ne zmorem, da ne znam,
da nisem dovolj dobra...
Če bi živela kot želim,
bi pela in plesala vsak dan
in sanje bi bile le krajši presledek med eno in drugo melodijo.

Dubra Klin