Se spomniš, draga,
tiste vode iz mladosti in smeha ?
Odvrgla sva čevlje
in se spustila
v črno blato potoka,
ki je objemalo gležnje,
v hlad čiste nedolžnosti
bloških ravnin.
Se spomniš občutka,
kako te blato gladi,
ti ne želi izpustiti noge iz objema,
a ti se smejiš in boriš,
za vsako nogo posebej ?
Se spomniš posušenega blata na koži,
ko sva, vsa črna,
kričala med smehom ?
In bila sva tako srečna,
Umazano srečna,
Ali pa, srečno umazana.
Ne, ne bom ti več prinesel rože,
Le peljal te bom še enkrat tja med vode
In te umazal,
Da bova spet umazano srečna.