Nekega dne bom zategnila zavese,
zaprla vsak pogled v globino mojih misli.

Šla bom po poti naravnost, mimo temnih hodnikov
do konca črnih vrat, ki končujejo vsak obstoj.

V temni mračni poti ne bo nikogar, da bi me vrnil,
prehitela bom oživljevalce in šla do konca.

Na poti se bom tiho v mislih poslavljala,
nobenih besed ne bo slišati, ne pisanja,
takrat bo vse dokončno in za mano.

Spomin se bo vrtel okoli srca, ki me ima rado,
ki si tako zelo želi mojih objemov in jaz njegovih.

Do konca iti, ko pa mi je zmeraj malo manjkalo
do cilja, da so me zmeraj vračali nazaj na mejo.

IŽ-lev