Dokler si tu, verjamem, da je tema
le plast neba, ki noč na prsi riše
in če ti pesem pojem malo tiše,
bo kakor da te moj odsev objema.

Dokler si tu, samevam le v utvari,
zares pa pleše z mano senca tvoja,
ki je postala cela malo moja.
Veš, kradla sem nje koščke, ko v prevari

sem sebe zlagala pod tvoje veke,
da mogel skladati bi težke note.
Si v mraku najinem iskal prevleke

za strun kitarskih zvoke, ki brez zmote
mi pravijo da si še tu, a ne na veke.
Vse sence splazijo se v dih samote.

Lidija Brezavšček - kočijaž