Edvardu Rusjanu
v sozvočju z Edo
si trepetaje zaoral
visoko nad sence
med oranžne vrhove neba
bil je trenutek
jutranje modrine
ko je noč postajala
del dneva
napol izpolnjena želja
je odsevala
v utripu resničnosti
dremajoč oblak
se je izluščil
v zvoku vetra
misel
je postala
ugasla svetilka
nasmeh je izzvenel
med koščenimi prsti
Lea199
Napisal/a: Lea199
Pesmi
- 09. 01. 2011 ob 20:45
- Prebrano 1095 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 430
- Število ocen: 12