Edvardu Rusjanu

v sozvočju z Edo
si trepetaje zaoral
visoko nad sence
med oranžne vrhove neba


bil je trenutek
jutranje modrine
ko je noč postajala
del dneva

napol izpolnjena želja
je odsevala
v utripu resničnosti

dremajoč oblak
se je izluščil
v zvoku vetra

misel
je postala
ugasla svetilka

nasmeh je izzvenel
med koščenimi prsti

Lea199

Komentiranje je zaprto!

Lea199
Napisal/a: Lea199

Pesmi

  • 09. 01. 2011 ob 20:45
  • Prebrano 1095 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 430
  • Število ocen: 12

Zastavica