samotno
kot svinec se telo pobira
v bivanju vetra
pokveka
nihče se nanjo več ne ozira
a bo ponovno
vzbujala sladkostrastni ples

naj me raje zakolje zima
da ne praznuje pomlad
ki prekrižanih rok
hrepenenje odganja
bežim
da sem bliže
izgubljam
v ranah je poraz bolečine

in razsvetli se noč
v potezah tvojega nasmeha
primeša vezenine v moja stegna
in polnoč
ki se še ni obrila
preliže po rdečini
pesem o Ljubljani
razsipa se strmina

sva drugačnih barv
ki zamikajo jesen

sva zgnetena iz različnih bogov
tistih strastnih in razuzdanih

sva eno
ko se zabliskajo meči in rezilo udari

ti veš, Ljubezen
ko je nož zarezal po moji roki
in je žila dobila pretok
se je odprlo
v hoji dežja
se je razprlo

sedaj
ta trenutek
to nedeljo
si želim
da bi tisti blaznež dokončal svoje delo
in zasadil nož v presekano deblo

a tu sem

sheeba