Čaroben, nežen glas.
Pomiriš, upanje prineseš,
rišeš pravljico.
Odpelješ v tujo, nepoznano deželo,
v veliko dvorano,
v beli oblekici, z razpuščenimi dolgimi lasmi, plešem.
Pozabim resnično sebe, njih, njo, njega ...
Sama.
Tvoj glas mi polni namišljeno praznino ...
Upanje, večno upanje.
Ob večerih, ko ne morem zaspati,
ko vem, da moram spremeniti,
ko se nočem prebuditi v žalostno jutro ...
Nariši mi spet pravljico.

Dubra Klin