Ne bom pozabil
najinega plesa,
ki sva ga plesala skozi življenje.

Lepota giba in odločnost,
to bil je najin argentinski tango,
korak in dva, potlej obrat,
in nova smer,
do tistih neodprtih vrat.

A potlej sva prešla,
v živo in lahkotno sambo,
kjer boki igrajo,
čisto svojo melodijo,

končala sva prav tam,
na polju širnem,
kjer zlati klasi,
v jeseni, rumenijo.

Ko jadrala sva v vetru in tišini,
se valček, vsak dan nov,
je širil preko skodranega morja
tazširil seprek bele brazde,
ki se vlekla je za nama,
prek valov.

Preizkušala, z rumbo, sva življenje,
korak se umaknil je prav hitro spet nazaj,
ko zatipal je v trpljenje.

A nekoč življenje bova odplesala,
le dežne kaplje nama bodo takt dajale,
bo pod njimi se belila skala.

Brainstormer