Nad Koprom vetrc meglo trga v štrene,
nebo kakor limona se solzi,
star pes zalaja v preplašeno ščene,
ki žalostno v govejo kost bolšči.
Med oljkami se sraka spreletava.
S košatim repom mačka tla pometa,
hodeč za njim, ki ves zasanjan tava,
medtem ko srce in dušo v stihe vpleta;
kot šibje vrbovo preproste, nežne,
kot milnati mehurčki lepe, bežne
in nepotrebne svetu - razen nji,
ki zjutraj se v objemu z njim budi.