Prevaral si jih vse, da bi verjeli,
da je beseda ta, ki kamne meče,
neštetokrat klonirana preteče
in spet iz tvojih ust, da rane celi.
Lagal si jim, da ne bi doumeli
podmukle igre z dna kolesa sreče,
ki polni, prazni, »iger-kruha« vreče -
v realnosti, da bistva bi ne ujeli.
V zasebnosti si uhajal z zlo namero,
kar je še huje, to si dal v doznanje
in se ponašal s svojo svežo bero.
Ne, ni beseda ta, ki da spoznanje;
je le občutek, tam, na točki »zero«,
kjer sprenevedanje igra »igranje«.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pepelka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!