Noč bo razlezla svoje temne veje,
na katerih se bo zibalo petje murnov,
ki jim bodo na strune svetili žarki zvezd,
ki bodo nemo spremljale moje vzdihe ...
Jaz pa bom neskončno pogrešala
vso ljubezen,
s katero maziliš mojo dušo ....
In čeprav te ne bo ob meni,
bom čutila tvoj žar,
s katerim se me dotikaš,
me božaš in ljubkuješ ....
In te pogrešala še bolj ....
In bom poljubila nočne veje,
da si podajo poljub ...
In ga prinesejo tebi
in ti ga poljubijo na tvoje ustnice ...
In bom zašepetala nočnim listom,
da te ljubim ...
In ti bodo prišumljali moje besede
in te z njimi nežno pobožali po licu ...
In bom objela noč in zvezde
in glasbo murnov ...
Da čuvajo moj objem,
ga zjutraj predajo prvim meglicam
in prvim sončnim žarkom,
da te z njim zazibajo v sanje ....
Na blazini pa ti pustim poljub ...

Simonka